Prva kabina se pojavi leta 1926 v New Yorku – Na umetniški piedestal jo ustoliči Andy Warhol – Antropološko-psihološki vidiki fotografiranja
Ko je leta 1963 Ethel Scull, soproga znanega newyorškega zbiratelja umetnin, zaprosila Andyja Warhola, naj izdela njen portret, je razvpiti umetnik, namesto da bi jo poslikal s polaroidnim fotoaparatom, kot je dotlej počel s portretiranci, skupaj z Ethel sedel v taksi in vozniku naročil, naj pelje do Times Squarea. Tam jo je potisnil v kabino za ekspresno fotografiranje, vstavil v avtomat kovanec za četrt dolarja in zaukazal: »Smej se in govori, to ne bo zastonj!« Ethel, sedeča za zaveso, si je med škljocanjem avtomatskega fotoaparata nadela vse mogoče izraze, segla z roko v lase, si snela sončna očala ipd. V svojem ateljeju je Warhol odbral posnetke, ki so mu bili najbolj všeč in jih, kolorirane z živimi barvami, natisnil na šestintrideset plošč.
Tako je nastalo umetniško delo z naslovom Ethel Scull Thirty-Six Times (Šestintridesetkrat Ethel Scull), eno od mnogih iz serije, katere bolj znana portretiranca sta bila Marilyn Monroe in Mao Zedong, kabina za avtomatsko fotografiranje pa je z roko v roki z Andyjem uradno vstopila v svet umetnosti. Pred nedavnim se je znašla pod drobnogledom Federice Muzzarelli z univerze v Bologni, ki je o ekspresnem fotografiranju v kabinah spisala knjigo z naslovom Fotografije za osebne dokumente: Zgodovina, umetnost in nove zamisli (Formato tessera. Storia, arte e idee photomatic). Spet leta 1963, torej pred točno štirimi desetletji, je newyorški pop-artist v enaki tehniki izdelal naslovnico za Harper’s Bazaar, kabini za fotografiranje pa je leto pozneje dodelil častno mesto na svečani otvoritvi razstave v Stable Gallery v New Yorku. Warhola je pri avtomatu za fotografiranje (ang. photomatic) najbolj prevzelo dejstvo, da je umetnik povsem izvzet iz procesa nastajanja slike, kritiki pa so njegov pristop razglasili za »uničenje zadnjih sledov umetnikove vizije« – kar v resnici ni povsem držalo. Warhol je pri nastajanju umetnine odigral pomembno vlogo, pri tem pa vsekakor ne gre pozabiti še na enega od vidikov fotografiranja: identifikacijo.
Sprva za slikanje zločincev
Kabina za avtomatsko fotografiranje se je prvič pojavila leta 1926 v Ameriki, njen namen pa je bil izdelovati fotografije za osebne izkaznice, potne liste – dokumente, s katerimi posameznik izkazuje istovetnost. Prvi fotoavtomat je v New Yorku namestil Anatol Marco Josepho, Sibirijec po rodu in socialist po prepričanju, ki je iznajdbo patentiral dve leti prej. Že leta 1928 mu je sledil podjetni Francoz Willy Michel, uslužbenec podjetja Continentale de photographie, čigar zasluga je bila, da so se Parižani lahko fotografirali na petih nenavadnih krajih po prestolnici, med drugim v veleblagovnici Galeries Lafayette, lunaparku in živalskem vrtu. Spočetka je moral poleg kabine stati tudi pomočnik, ki je ljudem dajal napotke, sčasoma pa so se uporabniki navadili na gumb pritiskati sami. Reklamno geslo, ki ga je iznašel Američan iz Sibirije, je bilo učinkovito: »Osem posnetkov v osmih minutah«, saj je priprava prav zares potrebovala točno osem minut, da so se fotografije posušile in pravilno razrezane prilezle iz odprtine. A Federica Muzzarelli, avtorica italijanske monografije o fotoavtomatih, je med brskanjem po arhivih naletela na podatke, ki dajejo slutiti, da je prednik te sodobne naprave deloval na Apeninskem polotoku že v začetku 20. stoletja. Leta 1907 je Umberto Ellero, komisar znanstveno-preiskovalnega oddelka na policiji, patentiral nekaj podobnega: šlo je za fotoaparata, postavljena drug naproti drugemu, ki sta fotografirala predvsem zločince ali vsaj osumljene zločinov, od spredaj in od strani.
